Pismo podpore Hrastniku in poziv k ureditvi dostojnih razmer za oskrbo starejših in za delo negovalnega osebja
»Drobne in krhke starčke smo podlagali in zavijali v rjuhe ter jih kot žerjav na houruk dvigovali s postelj. Čimbolj previdno smo jih polagali na vzmetnice, ki smo jih bili pred tem namestili na tla ob postelje. Če že s posteljo ne gre, je vsaj vzmetnica dovolj ozka, da jo po tleh odvlečeš skozi vrata do hodnika. S starčkom na njej. Drugih prostorov ni. O grozovitosti prizora z nebogljenimi starostniki, ki ležijo na hodniških tleh in ne vedo, kaj točno se dogaja, ne bom zgubljal besed.«
Tako je na svojem blogu konec julija 2020 zapisal Primož Siter (http://primozsiter.si/za-zidovi-doma-starejsih-hrastnik-osebna-izpoved/), ki je kot prostovoljec preživel dan v hrastniškem domu upokojencev in pomagal pri premikanju oskrbovancev zaradi razkuževanje prostorov.
Njegov zapis je eden tistih, ki jih kot hčerka starejših staršev raje ne bi prebrala ter bi ga raje odrinila iz zavesti in si rekla: »Saj bo bolje, saj bo minilo.« Pritrjuje temu, kar vsi vemo: da je pandemija koronovirusa razgalila vso bedo na področju oskrbe starejših v Sloveniji, ki je posledica dolgoletnega finančnega ter posledično prostorskega in kadrovskega zanemarjanja tega področja. Takoj je treba dodati, da je pandemija razkrila tudi neizmerno požrtvovalnost domskega osebja nasploh (ne samo v domovih za upokojence, marveč tudi v domovih za osebe s posebnimi potrebami in v zdravstvu nasploh), ki pa z delovanjem na etični pogon ne more v nedogled blažiti sistemskih in infrastrukturnih pomanjkljivosti.
Kar sledi v nadaljevanju, je osebno pismo podpore Hrastniku in poziv oblastniškim strukturam oziroma pristojnim državnim ustanovam k ureditvi dostojnih razmer za oskrbo starejših in za delo negovalnega osebja. O tem, zakaj sem se zanj odločila, na koncu; na začetku naj omenim, da se bojim, da ne bom zapisala prav ničesar novega, saj je bodisi svojcem starejših, ki potrebujejo celodnevno oskrbo, bodisi osebju, ki dela na področju takšne oskrbe, vse že predobro znano. Menim pa, da če kdaj, potem zdaj – ko nas valovi epidemije vsakič znova opozorijo, kako nujno potrebni so dobro javno zdravstvo in druge javne storitve – ne smemo več molčati.
Hrastnik kot simptom
Hrastnik oziroma njegov dom upokojencev, v katerem je število okuženih oskrbovancev med drugim valom epidemije pri nas skokovito naraslo in se je znova pojavilo vprašanje, kam z njimi in kako obvarovati druge oskrbovance, je simptom podhranjene (institucionalne) oskrbe starejših po vsej Sloveniji. Odveč je poudariti, da se Hrastnik lahko vsak trenutek ponovi kjerkoli po Sloveniji. Zato je v nadaljevanju tega pisma Hrastnik tudi sinonim za katerikoli dom upokojencev v Sloveniji oziroma oskrbo starejših pri nas nasploh.
Hrastnik žal priča, da je Slovenija vse prej kot raj za upokojence. Tako je namreč ugotovila raziskava družbe Blacktower Financial Management Group, ki je po poročanju Dela (»Obljubljena dežela za upokojence«, 25. 7. 2020) Slovenijo uvrstila na drugo mesto med evropskimi državi, v katerih so upokojenci najbližje nebesom. V prid takšnih rezultatov vsekakor ne govorijo podatki, na katere že dlje časa opozarja združenje za dostojno starost Srebrna nit: na namestitev v domu čaka okoli 10.000 oseb, pomoč na domu bi potrebovalo okoli 40.000 oseb, domovi so kadrovsko podhranjeni, zakon o dolgotrajni oskrbi že skoraj dvajset let tiči v birokratskih predalih. O tem se je jasno izreklo tudi Računsko sodišče, ki je v lanskem revizijskem poročilu že na prvi strani zapisalo, da »vlada, MDDSZ ter MZ po mnenju računskega sodišča niso bili uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva vsem tistim, ki jih potrebujejo, saj niso izkazali, da uresničujejo cilje za zagotavljanje dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva. Poleg tega niso zagotovili enake obravnave upravičencev, načrtovanje novega sistema dolgotrajne oskrbe pa ni bilo ustrezno.« Po njegovi objavi se ni zgodilo nič – razen pandemije koronavirusa, ki je razmere le še veliko bolj zaostrila.
Križev pot v dom
Ugotovitve Računskega sodišča so znane vsem, ki smo za starše iskali pomoč na domu in/ali namestitev v domu. Ne, ker bi se želeli staršev znebiti, marveč zato, ker je njihovo telesno in/ali duševno stanje žal doseglo točko, ko zanje ne more skrbeti več življenjski sopotnik oziroma ne morejo več varno bivati sami. Po nedavnem poročanju Primorskih novic (»Vse več starostnikov nima oskrbe, 4. 8. 2020) prebivalci Goriške (domnevam, da bi ugotovitev utegnila veljati za vso Slovenijo) začnejo povpraševati po pomoči na domu največkrat šele takrat, ko bi njihovi ostareli starši že potrebovali celodnevno namestitev v domu.
Domnevam, da so razlogi za to tako subjektivne kot objektivne narave. Večina starejših si želi bivati doma in večina otrok si želi, da bi njihovi starši ostali vitalni in sposobni skrbeti zase do konca življenja ter jim ne bi bilo treba oditi v dom. Odhod v dom je stresna prelomnica tako za ostarele starše kot njihove otroke, ki jim največkrat zaradi zaposlitve ne morejo nuditi domače oskrbe. Korak je tako boleč, da večina z njim odlaša do zadnjega trenutka. Poleg tega imam občutek, da je odhod svojca v dom pri nas še vedno družbeno stigmatiziran in se o njem sramujemo govoriti, saj se bojimo, da nas bodo označili za sebične, neljubeče svojce. Občutke krivde večinoma nosimo sami, posredno pa težka čustva občutijo tudi naši najbližji.
Ko družina – zavestno ali ker je v to prisili življenje – le sprejme odločitev, da starejša oseba odide v dom, se znajde pred največjo težavo, na odpravljanje katere nima nobenega vpliva: pred pomanjkanjem prostora v domovih in dolgimi čakalnimi vrstami. Osebe z nizko pokojnino se srečujejo tudi z vprašanjem, kako stroške oskrbe poravnati.
Ni vprašanje, kako naprej, marveč zakaj ni politične volje za spremembe
Kot so ugotovili že številni pred mano, sta prvi in drugi val epidemije koronavirusa samo še zaostrila stanje na področju oskrbe najbolj ranljivega prebivalstva, ki ne more shajati brez pomoči drugih, naj gre za oskrbo na domu ali bivanje v domu (v mislih imam tudi domove za osebe s posebnimi potrebami). Že dvakratno zaprtje domov zaradi preprečitve širjenja okužba in obvarovanja zdravja najbolj ranljivih skupin je bila težka preizkušnja za vse vpletene: oskrbovance, njihove svojce in domsko osebje. Na podlagi lastnih izkušenj lahko samo izrazim veliko hvaležnost celotnemu osebju izolskega doma za upokojence in oskrbovalkam lucijskega centra za socialno delo. Ne glede na požrtvovalni angažma negovalnega osebja pa so me kot hčerko osebe z demenco ves čas obhajali občutki nemoči ob misli, kako mora biti mojemu staršu in drugim osebam z demenco ali drugimi duševnimi težavami v trenutkih, ko ne vedo, kje so se izgubili njihovi svojci in zakaj so kar naenkrat ostali odrezani od njih. O tem, kako je (bilo) oskrbovancem, svojcem in domskemu osebju v domovih, kot je Hrastnik, kjer je prišlo do izbruha okužb, iskreno povedano, človek raje ne bi razmišljal in bi, kot že omenjeno na začetku pisma, to vprašanje raje odrinil na stran. Prav zato so zapisi neposrednih izkušenj, kot je citiran na začetku, toliko bolj dragoceni, saj trkajo na našo kolektivno vest.
Omenjeni zapis priča tudi o tem, da je hrastniškemu domu priskočila na pomoč občinska oblast (»V času, ko Dom starejših Hrastnik polni naslovnice z visokimi številkami okuženih in obolelih s covid-19, mora v odsotnosti države župan občine klicati prijatelje in prositi za kakšno uro prostovoljnega dela!«), in verjamem, da je občinska oblast potrebo po vseh oblikah pomoči tudi ustrezno in pravočasno sporočila pristojnim državnim ustanovam.
Hrastniškemu domu, ki trenutno deluje v izrednih razmerah, naj država čim prej pomaga. In ko bo enkrat epidemija pod nadzorom, naj država in njene pristojne institucije – na misel mi pridejo ministrstvo za zdravje, socialo in seveda finance – končno začnejo reševati področje oskrbe starejših ne le s sprejemom kakovostnega in življenjskega zakona o dolgotrajni oskrbi, marveč tudi s prednostnimi finančnimi injekcijami. Vsem, ki vsaj malo spremljamo področje oskrbe starejših, je prekleto dobro jasno, kako naprej: krvavo potreben je denar za gradnjo novih domov, negovalnih bolnišnic in hospicev, za obnovo tistih domov, ki tako kot hrastniški ne dosegajo sodobnih standardov in ne omogočajo dostojnega bivanja starejših, in za zaposlitev novega domskega osebja (v mislih nimam le negovalnega kadra, marveč tudi drugo osebje) in socialnih oskrbovalk ter njihovo korektno plačilo. Tako o tem razmišljam kot laik in svojec; domnevam, da so potrebe domov pristojnim ustanovam že večkrat sporočili in strokovno utemeljili Skupnost socialnih zavodov Slovenije in društva, kot so Srebrna nit, Spominčica, Sožitje itn.
Na področju oskrbe starostnikov in oseb s posebnimi potrebami torej ni ključno vprašanje, kaj je treba nemudoma storiti, marveč komu je več kot petnajstletna inercija v interesu in ali bodo zanjo kdaj odgovarjale tako leve kot desne vlade, ki so bile na oblasti, odkar se je v Sloveniji z javnim denarjem zgradil zadnji dom za starejše. V nekaterih družbah, ki jim danes radi rečemo »primitivne«, so starostnike in druge bolne osebe odpeljali v gozd in jih tam pustili umreti; inercijo slovenske države na tem področju bi lahko označili za sodobno različico te nekdanje prakse.
Zlajnana viža, da za oskrbo najranljivejših skupin ni denarja, se mi zdi povsem neprepričljiva, sploh če pomislim na famozne prelete vojaških letal v »zahvalo« zdravstvenemu osebju, finančne nakupe vojaške opreme, s katerimi Slovenija kot Natova članica »vzpostavlja mir« na konfliktnih območjih, in neizterjane davčne terjatve takšnih in drugačnih pomembnežev in vplivnežev. Kot marsikje gre tudi na tem področju za vprašanje politične volje za prerazporeditev davkoplačevalskega denarja.
Hrastnik kot kraj humanizma
Kot že omenjeno, je epidemija koronavirusa tudi na novo obudila zavest, kako pomembni so dobro delujoči zdravstveni in drugi javni sistemi (kakor da sama epidemija ne bi bila dovolj, se Hrastnik trenutno spopada še s poplavami), in razkrila požrtvovalnost zlasti zdravstvenega in domskega osebja (tudi o tem je pisal Primož Siter). Razkrila je torej tudi humano plat Hrastnika, občine, v kateri se je rodil eden velikih slovenskih »humanistov«, klasični filolog in prevajalec Anton Sovre. Po njem je poimenovana naša najvišja stanovska nagrada na področju književnega prevajanja; na pobudo hrastniškega župana Marka Funkla, ki si želi v nekdanjem knapovskem kraju okrepiti področje kulture, so jo lani podelili v hrastniški knjižnici.
Večina Sovretovih nagrajencev prejme nagrado le enkrat v življenju, tako da bi lahko dejali, da njena podelitev pomeni enega od vrhuncev v karieri književnih prevajalcev. Sama se obdobja od razglasitve nominirank (lani sta to bili še Marjanca Mihelič in Tatjana Jamnik) do razglasitve nagrajenk (nagrajeni sva bili s Tatjano Jamnik) spominjam kot enega najtežjih v svojem življenju. V moji primarni družini je demenca pokazala svojo najtemnejšo plat in nam dala vedeti, da za osebo z demenco ne moreva skrbeti dve odrasli osebi ob vsakodnevni jutranji pomoči socialne oskrbovalke. Tovrstna oskrba je postala tako zahtevna in naporna, da se mi je prvič v življenju zdelo, da je branje, zlasti pa prevajanje leposlovja, kar je moja osnovna poklicna dejavnost, privilegij. Poleg tega sem v tem težkem obdobju komaj našla čas, da sem začela iskati trajnejšo rešitev problema. Vsega tega ne omenjam, ker bi me zanimal nekakšen javni družinski striptiz, marveč ker menim, da se bodo v zgodbi moje primarne družine prepoznale še premnoge druge v Sloveniji.
Ob letu osorej je Hrastnik žal zame znova »aktualen«, le da zdaj ne gre več za vprašanje oskrbe starejše osebe, s katerim se je soočala neka (primorska) prevajalka. S pismom podpore Hrastniku bi želela dati glas vsem svojcem, ki pereč problem oskrbe starejše osebe rešujejo individualno in jim zmanjkuje tako časa kot energije za zavzemanje za spremembe na sistemski ravni.
Za to namreč gre – za dostojanstvo starejših in zagotavljanje dostojnih pogojev za njihovo staranje na sistemski državni ravni. Kot svojci starajočim se sorodnikom in prijateljem ne moremo odvzeti naloge, ki jim jo zastavlja iztek življenja in ki čaka vse nas, lahko pa tistim, ki ne morejo več živeti sami, omogočimo, da se s to nalogo »soočijo« v okolju, kjer bo zanje dostojno poskrbljeno. Kot družba živimo v dovolj privilegiranem delu sveta, da starostnikov ne pustimo več životariti v revščini, osamljenosti in neprimernih bivanjskih pogojih.
Želela bi si, da Hrastnik ne ostane zgolj simptom nedelujočega državnega podsistema, temveč da ravnanje njegovega domskega osebja in občanov preraste v vzor ravnanja, kako se z vprašanjem človeškega dostojanstva (starostnikov in vseh, ki zanje skrbijo) soočati na human način, z zavestjo, da samo povezanost, spoštovanje in angažma v dobro vseh državljanov lahko ponudijo tolažilno roko krhkosti in minljivosti življenja.
Breda Biščak, hčerka osebe z demenco, Sovretova nagrajenka
Škofije, 9. 8. 2020
Svet kapitala je 16. aprila 2020 objavil besedilo Petre Škarja Je prav, da umetniki od države zahtevajo denar za svoje delo. Meniva, da je v njem zapisanih več popreproščenih trditev, ki pomanjkljivo orišejo delovanje slovenskega knjižnega trga in ki utrjujejo stereotipno in škodljivo miselnost, da je slovenski pisatelj oziroma umetnik (v besedilu uporabljava moški slovnični spol tudi za predstavnice ženskega biološkega spola), kot je zapisala avtorica, »tisti striček z ogromnimi očali, ki nima socialnega življenja, v razvlečeni majici doma tipka na računalnik in piše knjige« in »živi od socialne podpore ali od državnih sredstev podpore umetnosti«.
Za začetek je treba opozoriti na uporabo nenatančnega strokovnega izrazja v omenjenem besedilu (za katerega na trenutke ni jasno, ali gre za plačan oglas za avtorico). Vsaka izdana knjiga še ni umetniško delo. Z drugimi besedami: slovenski knjižni trg zajema tako izdaje književnih (leposlovnih oziroma umetniških del) kot izdaje vseh drugih knjižnih zvrsti (učbenikov, kuharskih knjig, priročnikov za samopomoč itn.).
V omenjenem besedilu je za argumentiranje avtoričinega mnenja nenatančno uporabljen tudi statističen podatek, da je v Sloveniji letno izdanih v povprečju 6000 knjig. Po začasnih podatkih NUK-a za leto 2019 (http://cezar.nuk.uni-lj.si/common/files/knjiga/knjige_brosure.pdf) je bilo število vseh izdanih naslovov 4325, od tega je bilo število (slovenskih in prevedenih) književnih del bistveno nižje, in sicer 1495 (dobra tretjina), število javno subvencioniranih književnih del pa še nižje.
Zakaj je treba poznati strukturo izdanih knjig in kaj nam tovrstni podatki povedo, je pojasnil dr. Samo Rugelj v več člankih, med drugim tudi v uvodniku »Ali pri nas res izhaja preveč knjig?« (Bukla, 5. 7. 2017). Isti avtor je podrobneje pisal tudi o pomenu javne podpore slovenski književnosti, natančneje romanu (in sicer v marčevski številki Sodobnosti); ta je potrebna tudi zato, da se ohranjajo založniški standardi (podrobneje predstavljeni v knjigi Založniški standardi), kakovostna domača književnost in posredno kritiška mreža, ki izdane knjige reflektira.
Daleč najbolj vprašljiv in ozkogleden se nama zdi avtoričin kriterij za dobro knjigo. »Če avtor sam ne zna prodati 100 svojih knjig (pa naj bo še tako nevešč prodaje), ne verjamem, da je knjiga dobra. /…/ V osnovi je zelo preprosto. Če knjiga ni dobra, se s trudom ali brez ne bo prodajala.«
Avtorjev angažma pri prodaji knjige se nama ne zdi sporen; tako samozaposleni v kulturi kot kulturne ustanove se zelo dobro zavedamo, da ob delni podpori države delujemo na trgu in da si moramo sami najti stranke in svoje delo prodati. Sporen, preozek in škodljiv se nama zdi neoliberalni pogled na trg kot edino verodostojno merilo kakovosti knjige.
Kar se tiče književnih del, je pogled dobro razširiti s spoznanji Jaussove recepcijske estetike: številna danes kanonska dela (denimo, Flaubertova Gospa Bovary) so bila ob izidu prodajno neuspešna, tudi zato, ker so bila – preprosto povedano – za družbo in njene tedaj veljavne vrednote in norme daleč pred svojim časom. Z drugimi besedami, množica (na katero se sklicuje Petra Škarja) jim ni bila naklonjena.
Ozrimo se še nekoliko bolj nazaj, tokrat v zgodovino slovenskega jezika in književnosti: kaj bi bilo z njima, če bi Trubar in Prešeren razmišljala »tržno«? Morda bi danes razmišljali in pisali v nemščini in, ja, potem se nam z vprašanji trga res ne bi bilo treba ukvarjati. Ne samo zato, ker je nemški umetniški trg veliko večji od slovenskega, marveč tudi zato ker Nemčija bistveno bolj ceni in podpira umetnike, in to z javnim denarjem.
Naj zorni kot še nekoliko razširimo s književnih del na druge knjižne zvrsti, denimo, strokovne knjige. Si predstavljate, da bi o tem, ali je dobra neka medicinska knjiga, na podlagi katere bi zdravniki odločali o pacientovem življenju ali smrti, odločal trg? In ne stroka in strokovni mehanizmi razlikovanja strokovnjakov od šarlatanov?
In za konec, živimo v času pandemije koronavirusa, ki je zelo nazorno razkril, kako zelo potrebujemo delujoče javne sisteme (zdravstvo, šolstvo itn.). V tem času so številni umetniki zastonj dali v javno uporabo svoje delo ne glede na to, da že leta poslušajo očitke o parazitstvu in ne glede na to, da slovenska kultura in umetnost ohranjata zavidljivo kakovost v mednarodnem merilu kljub finančnim rezom po zadnji gospodarski krizi.
V času, ki prihaja, se nam obeta novo pisanje nenapisane družbene pogodbe. Od angažmaja vseh nas bo odvisno, ali bomo novo družbo gradili vsi in ali bomo še naprej ohranjali spoznanje o povezanosti in potrebnosti vseh družbenih slojev in sistemov. Z drugimi besedami, potrebujemo zdravstveno osebje, smetarje, gasilce in druge poklice, med njimi tako umetnike kot podjetnike. In predvsem potrebujemo konstruktivne in strokovne utemeljene predloge, kako naprej, ne pa enostranskih in stereotipnih pogledov, ki pridejo prav zgolj oblastnikom, katerih delovanje temelji na miselnosti »divide et impera«.
Svojo povezovalno vlogo v tem času lahko odigrajo tudi mediji s premišljenim izborom in objavo vsebin. V dobro zmanjšanja razklanosti med umetniškim in podjetniškim sektorjem predlagava, da v svoji reviji objavite serijo intervjujev ali besedil, ki bi po eni strani predstavili delo, razmišljanje in preživetvene strategije priznanih in uveljavljajočih se slovenskih umetnikov, po drugi pa uspešne promocijske in podjetniške prijeme slovenskih založb, ki izdajajo tako umetniška kot druga dela. Idej je še veliko, lahko bi pisali tudi o drugih področjih (denimo, znanosti in tehnologiji), ki jih trg sprva ne prepozna kot uporabna in dobičkonosna. Poglobljeno obravnavo bi veljamo nameniti tudi nadzoru delitve javnega denarja, tudi v luči pedagoške upravičenosti avtoričinih nastopov v slovenskih šolah, če na njih dejansko širi v začetku svojega besedila omenjeno stereotipno definicijo pisatelja.
Breda Biščak, književna prevajalka in Sovretova nagrajenka
dr. Anja Bajda, dramaturginja
Škofije in Cerknica, 20. april 2020
V teh dneh, ko so naši mediji in misli preplavljeni s poročanjem o koronavirusu, bo najbrž kdo sanjal, da je okužen z novim virusom. Najprej na kratko: če sumimo, da smo okuženi, se opazujmo in spremljajmo, ali imamo tipične simptome (vročina, kašelj, težko dihanje, bolečine v mišicah, utrujenost). Če jih imamo, po telefonu pokličimo osebnega zdravnika in se z njim posvetujmo.
Kaj pa če simptomov nimamo in nas sanje kljub temu globoko pretresejo? Kaj to pomeni? Kaj nam sporoča naše nezavedno?
Spomnim se besed ene svojih učiteljic, mag. Marije Nastović. Skupaj s pokojnim možem sta v Beogradu organizirala delavnice za razlago sanj tudi v času, ko so Beograd bombardirali. Leta pozneje se je spominjala: "Vojne ali bombardiranja niso sanjali vsi člani skupine. Sanjali so ga samo tisti, ki so vojno ali bombardiranje doživljali v sebi." Z drugimi besedami: sanjali so ga samo tisti, ki so v sebi doživljali neko hud spopad med določenimi nasprotji ali občutek, da jih nekdo/nekaj bombardira in nad njimi izvaja agresijo.
Naše nezavedno vzame namreč katerokoli podobo iz zunanjega sveta, da pove zgodbo o dogajanju v naši notranjosti. V času kolektivnih kriz ali naravnih nesreč, ko so mediji preplavljeni s poročanjem o realnem dogajanju v zunanjem svetu, ni torej nič neobičajnega, če motiv krize/nesreče oz. okuženosti s koronavirusom sanja večje število ljudi.
Kot omenjeno, velja se vprašati, kaj nam sanje s prispodobo o okuženosti z novim virusom sporočajo o dogajanju v naši psihi. S čim imamo občutek, da smo se okužili? Kaj bi lahko predstavljalo nevidnega sovražnika, pred katerim se počutimo nemočni in za katerega še niso odkrili cepiva? Kaj se plazi po nas, ne da bi to lahko videli, in nam jemlje energijo in zdravje? Z drugimi besedami, kakšen je simbolni pomen sanj o okuženosti z novim virusom? Kdo v našem resničnem, vsakdanjem življenju deluje kot koronavirus? Je to nekdo iz naše okolice ali morda celo nekaj v nas? Zaradi koga ali česa v sebi imamo občutek, da nimamo nadzora v svojem življenju in da zbolevamo?
Tak način analize in pogovora s samim seboj lahko uporabimo vedno, ko sanjamo, da smo zboleli. Sanje namreč le redko spregovorijo z direktnim jezikom: če nekdo sanja raka na prsih, se je smiselno posvetovati z zdravnikom, ali bi bilo treba opraviti kako telesno preiskavo (se pravi, se prepričati, ali imajo sanje direktno sporočilo). Prav tako pa je smiselno razmisliti, kaj je tisto, kar nas razjeda v predelu prsi, in s čim sanjavec ta predel povezuje (razmisliti o simbolnem pomenu sanj).
16. 3. 2020
Smo sredi sezone dopustov, v času, ko nas sanje lahko presenetijo. Tudi neprijetno. Marsikdo pričakuje, da se bo med dopustom končno lahko spočil, odklopil in napolnil baterije, pa se kako jutro zbudi povsem pretresen, saj je sanjal nočne more. Ali pa si skoraj nikoli ne zapomni sanj, ko pa nastopi dopust, ga nenehno preganjajo težke, iritirajoče sanje in začetek dneva obarvajo z nelagodjem. Razlog je preprost: naša duša bi našo pozornost rada priklicala nase in to stori, ko imamo končno nekoliko več časa in nismo obremenjeni s funkcioniranjem v vsakodnevnem življenju.
Vse sanje je smiselno jemati resno, še posebej pa nočne more in sanje, ki se ponavljajo. Nočne more nas želijo zbuditi iz psihološkega spanca; nanje lahko gledamo kot na urgentni klic naše duše na pomoč: »Hej, zbudi se! In razmisli o tem in tem …« Sanje, ki se ponavljajo, se ponavljajo z razlogom: ker vprašanja, na katero nas opozarjajo, še nismo razrešili. Tudi če smo sanje s kom analizirali, smo kakemu elementu morda posvetili premalo pozornosti in še nismo docela dojeli njegovega sporočila, zato nam jih nezavedno pošlje znova, v nekoliko spremenjeni različici. Nezavedno nad nami nikoli ne obupa.
Sanje je najbolj smiselno analizirati v paru: kadar se analize lotevamo sami, se marsikdaj izognemo razmisleku o prav tistih elementih (osebah, občutkih, podobah), ki so za nas najbolj zoprni in boleči. Razlog za to je preprost: na sceni se takoj pojavi naš notranji cenzor, naj si to želimo ali ne. Drugače od nas primerno usposobljen sogovornik ni obremenjen s čustvi, ki jih v nas sprožajo sanje; poleg tega nam nudi varno psihično oporo, da iz procesa analize sanje oziroma pogovora s svojim notranjim svetom ne pobegnemo.
Če bi želeli posvetiti več pozornosti svojim sanjam, da bo dopust res prijeten in si boste na njem spočili dušo in telo, s tem pa dobili nove zamisli, kako nadaljevati življenje po dopustu, vabljeni, da me kontaktirate. Z govorico sanj se strokovno spoznavam že vrsto let. Sanje so izredno uporaben »diagnostičen pripomoček«, da razumemo sami sebe in sčasoma obogatimo svoje življenje.
12. 7. 2019
Pred časom je Delo objavilo članek o t. i. »mladih starih« -- osebah, ki so dopolnile sedemdeset let in več, a so še vedno vitalne, polne življenja in si želijo delati. Medtem ko poznajo v tujini različne možnosti njihovega zaposlovanja, pri nas tega večinoma še ni. Vsi, ki imajo starejše starše, si najbrž želijo, da bi tudi njihovi starši sodili v skupino aktivnih starostnikov, a pri marsikom žal ni tako. Skrb za starše je velikokrat prepuščena ženskam v srednjih letih, ki imajo že tako in tako številne družinske in delovne obveznosti in se pogosto znajdejo pred vprašanjem, kdaj vsaj malce zadihati, se sprostiti, pozabiti na vse obveznosti in zaživeti v tako opevanem »tukaj in zdaj«. Marsikdaj za zakonca, ki ga pestijo takšne ali drugačne starostne nadloge in bolezni, skrbi drug zakonec, zaradi česar se lahko »bolj zdrav« zakonec kmalu znajde v depresiji. Odločitve, ali naj gredo ostareli starši v dom (če je prosto mesto sploh na voljo in če je za bivanje v domu na voljo dovolj denarja), so pogosto stresne za vse vpletene.
Vprašanj, ki se nam porajajo, ko spremljamo starajoče se starše, je tako rekoč nešteto in marsikdaj ne vemo, kako ravnati. Spodaj navajam nekaj misli nemško-ameriškega psihoanalitika Erika Eriksona in njegove soproge Joan Erikson. Morda vam bodo vsaj malo v olajšanje pri premisleku, v kakšni fazi življenja so se znašli starejši.
Po Eriksonu (povzeto po Žvelčevi knjigi Razvojne teorije v psihoterapiji) je za obdobje staranja značilno zavedanje minljivosti življenja in pogled nazaj na svoje življenja. Nekateri starostniki svoje preteklo življenje doživljajo kot smiselno in izpolnjeno kljub skrbem in težavam, ki so jih pestile v preteklosti. Pridobili so si modrost – nenavezano skrb za življenje kljub prihajajoči smrti. Kljub postopni dezintegraciji uma in telesa ohranjajo smisel. Starostniki, ki jim to ne uspeva, so običajno polni obupa in nezadovoljstva nad seboj in življenjem.
Za zelo pozno starost (po Joan M. Erikson so to osemdeseta in devetdeseta leta življenja) je značilno, da telo počasi izgublja avtonomijo. Za starostnike, ki se uspešno soočajo s tem življenjskim obdobjem, je značilna »gerotranscendenca«: kozmična enost z duhom vesolja, omejenost časa na »sedaj«, omejenost prostora na radij lastnih zmogljivosti, smrt kot pot vseh živih bitij, razširjen občutek sebe.
Če kaj, starost terja od vseh, ki se z njo soočajo bodisi direktno (starostniki) bodisi indirektno (svojci in oskrbovalci), veliko potrpežljivosti in sočutja: do sebe in drugih. Lekcija, ki je vse prej kot lahka.
20. 6. 2019
V teh dneh, ko nam družba zapoveduje praznovanje, se marsikdo srečuje z občutki, za katere se zdi, da »kakor« ne sodijo pod svetlikajoče se praznične jelke in na okrašene ulice. Občutki tesnobe, osamljenosti, praznine, spraševanja o smislu našega bivanja. Nekako se jih sramujemo, saj se nam zdi, da ljudje okoli nas pričakujejo, da bomo veseli, nasmejani, srečni, da bomo tudi sami kakor osebe iz idiličnih prazničnih reklam.
In vendar je prav, da imajo tudi ta na videz »nezaželena« občutja pravico do obstaja. Okoli božiča so dnevi na severni polobli najkrajši in noči najdaljše, svetlobe je najmanj, teme največ. Stanje v zunanji naravi se marsikdaj preslika v naše notranje pokrajine. Poleg tega konec leta marsikatero podjetje ali organizacija opravlja inventuro in snuje »program dela« za naslednje leto in včasih si takšne zahteve postavimo tudi sami sebi. Obljubimo si, da bomo naslednje leto živeli bolj zdravo, veselo, srečno … (tu bi lahko pustila prazen prostor in napisala: »Izpolnite sami.«).
Če strnem: v času, ko je že v zunanjem svetu najmanj svetlobe, si skupaj z družbo še sami ustvarjamo pritiske, kako naj bi zgledalo našo idealno življenje.
V idealni sliki običajno ni prostora za vse, kar je krhko, staro, poškodovano, obrabljeno, neuspešno, neprofitno, neproduktivno, ranljivo, boleče, žalostno … in še bi lahko naštevali. A prav ti delci v nas potrebujejo največ naše tihe, ljubeče pozornosti in sprejemanja. Običajno si ju ne znamo dati, ker nam ju tudi naši starši niso znali dati, ker ju tudi njim najverjetneje nihče ni znal dati. In običajno se nam zdi, da se to dogaja samo nam, medtem ko so drugi srečni, presrečni.
Morda je ena ključnih stvari v življenju občutek, da lahko pademo in da nas bo takrat nekdo ujel. Da bo nekje mreža, ki bo zdržala vso težo, ki se bo nanjo zgrnila, ko bomo padli; mreža, v kateri se bomo lahko najprej odpočili takšni, kot smo – nepopolni, brazgotinasti, ranjeni, poklapani – preden bomo poskušali znova vstati.
Takšno mrežo si lažje spletemo, kadar imamo izkušnje z varno navezanostjo. Nikoli ni prepozno: če pozitivnih izkušenj nismo dobili v otroštvu, jih lahko v poznejših odnosih, naj so partnerski, prijateljski, terapevtski. Takšna »zunanja« mreža nam pomaga, da si počasi zgradimo mrežo v samih sebi, ki nam pomaga ohraniti notranjo stabilnost tudi v težkih časih. V takšnih mrežah se bo nekega dne nepričakovano zaiskril kristal za-upanja. Kristal živosti, življenjskega smisla.
Vsaj eno takšno mrežo in veliko mavričnih kristalov v letu 2019.
24. 12. 2018
»Služiti, skrbeti, spremljati« -- to je nekaj glagolov, ki povzemajo etimološki izvor besede »terapevt«. Po jungovskih nazorih terapevt ni nekdo, ki ve več od svojega klienta, ali nekdo, ki ima čudežno palico, s katero odpravi vse njegove težave. Jungovski terapevt (velikokrat se uporablja tudi beseda analitik) je svojemu klientu enakovreden partner. Ena od ključnih postavk jungovske analize namreč je, da sta klient in terapevt skupaj v procesu, v katerem odkrivata, kaj vse biva v klientu, in kako naj klient vse svoje aspekte vpreže tako, da ne bodo kot podivjani konji silili vsak v svojo smer. Terapevtova naloga je spremljati klienta na poti samospoznavanja in samostojnega sprejemanja odločitev ter ustvarjati in ohranjati varno okolje, v katerem se proces lahko razvija.
Terapevtski pristop, ki bi klientu dejal: "S tabo je narobe to pa to," je lahko zelo problematičen, saj lahko terapevt klientu pripiše lastnosti, predsodke, težave, ki sploh niso klientove. Tak pristop je tudi pokroviteljski, saj predpostavlja, da je klient malodane kot otrok, ki za nekatere presoje in odločitve še ni dovolj zrel, terapevt pa si pri tem prilasti moč in se ima za večvednega in večvrednega od klienta. V jungovski analizi je prav tako nezaželeno, da terapevt daje klientu konkretne nasvete, kako naj ravna v življenju. Vsi odgovori so skriti v nas samih in vloga terapevta je, da pomaga klientu, da se do njih dokoplje. Pri takšnem raziskovanju so klientu in terapevtu lahko v veliko pomoč klientove sanje kot eden od izrazov nezavednega. Naj se nam zdijo še tako nesmiselne in nerazumljive, ponujajo globok uvid v klientovo psiho.
Enakovredni položaj klienta in terapevta v terapevtskem odnosu simbolno ponazarja objavljena fotografija (dostopna na tej povezavi). Kolo je prevozno sredstvo, ki ga moramo poganjati sami, če se želimo pomakniti naprej. Klientovega kolesa ne more in ne sme poganjati terapevt. Poganjati ga mora klient sam s svojim trudom in vložkom energije, terapevt pa ob tem vozi vštric ali morda malenkost pred njim in tudi sam prispeva svojo energijo, da lahko pacientu sledi skrbno, korektno in konstruktivno. Pomikata se proti obzorju, ki je odprto, in nekoč, ko bo terapije konec, bosta sedla vsak v svojo barko in odplula vsak v svojo smer. Glavni cilj psihoterapevtskega odnosa je, da se klient sam nauči varno voditi svojo barko po morju svojih čustev in nezavednega ne glede na to, v katero smer piha veter, in ne glede na to, ali se na obzorju gostijo oblaki ali lesketa sonce. Do takrat pa se klient in terapevt obzorju približujeta po pomolu, dvignjeni varovani strukturi, s katere varno opazujeta, kaj se dogaja v morskih globinah in vsenaokoli.
Ob kamnitih zidovih samostana sv. Nauma sedita pravoslavna duhovnika in se pogovarjata (fotografija je dostopna na tej povezavi). Še danes si rada predstavljam, morda zaradi njune religiozne oprave, da je njun zaupni pogovor stkan iz besed, ki ustvarjajo sveti prostor. Njuna podoba se mi zdi simbolična za zdravilni pogovor, ki se bolj ali manj gladko plete med osebama, ki se srečujeta v psihoterapevtskem, oziroma kot bi temu rekli jungovci, analitičnem odnosu: med klientom in terapevtom/analitikom, ki sta v jungovski analizi pojmovana kot enakovredna partnerja. V njunem odnosu je nekaj paradoksalnega: klient ve o sebi veliko več, kot se zaveda, da ve, a da bi to védenje in sčasoma tudi vedênje postalo res zavestno in njegovo, pride po pomoč k analitiku.
Zakaj sveti prostor? Vsaj iz dveh razlogov. Analitikova naloga je, da se zdravilni pogovor napleta in razpleta v varnem, zaščitenem prostoru, katerega meje so jasno zarisane in v katerega drugi ne smejo vdirati. Z drugimi besedami: klient in analitik sta lahko samo v terapevtskem odnosu, ne pa tudi prijateljskem, sorodstvenem in/ali poslovnem. Vsebina njunega pogovora ne sme postati javna (razkrita je lahko samo v superviziji, strokovnem spremljanju in preverjanju terapije, pa še takrat mora klient seveda ostati anonimen). Takšne omejitve so potrebne, da bi se klient počutil varno in da bi si sčasoma upal spregovoriti o najsvetejših ljudeh in stvareh v svojem življenju. In predvsem zato, da bi se sčasoma iz marsikdaj bolečih in težkih izpovedi izkristaliziral nek nov smisel, nova oblika svetosti, ki osmišlja naše vsakodnevno bivanje, ki zna včasih biti zelo naporno, dolgočasno, nesmiselno.
Zakaj zdravilni pogovor (ang. »talking cure«)? Pogovor je oblika stika med dvema oseba. Pogovori, v katerih se nekomu izpovemo, so lahko zdravilni, saj nas olajšajo in razbremenijo; če imamo občutek, da nas druga oseba razume, predvsem pa sprejema take, kakršni smo v najbolj razgaljenih in s tem najbolj ranljivih trenutkih, je večja možnost, da bomo najbolj krhke, nežne in ranljive dele sčasoma začeli sprejemati tudi sami. Kadar terapevtska srečanja potekajo čez daljše časovno obdobje (več mesecev, leto, dve, tri), terapija oziroma analiza ne zaobjema več samo izpovedovanja, marveč tudi osvetlitev klientovih nezavednih vzorcev razmišljanja in delovanja ter poduk o njih, kar sčasoma lahko privede do preobrazbe.
V uspešnem analitičnem odnosu klient in analitik s pogumom, potrpežljivostjo in blagostjo odstirata plast za plastjo klientove psihe, se skupaj učita na napakah in gradita zaupanje. V procesu mora klient tudi marsikaj žrtvovati, naj so to prepričanja, iluzije, predstave o samem sebi in drugih. Ta paradoksalna narava samospoznavanja in samopostajanja se lepo odraža v angleškem jeziku, v katerem beseda »sacrifice« (»žrtvovanje«) etimološka izvira iz latinske besede »sacer« (»svet«). Zdi se, da nam že jezik sam govori, da novega svetega sveta ne moremo ustvariti in ohraniti brez žrtvovanja nečesa, kar nam je svojčas bilo prav tako sveto.
Objavljeno 1. 11. 2018
»In vendar smo svobodni. Ne omejujejo nas zakonitosti naše narave, temveč načini, kako si znamo predstavljati svoj preboj iz teh zakonitosti, ne da bi pri tem ranili svoje najgloblje bistvo. Svobodni smo, da presežemo sami sebe. Če si to znamo umisliti.« (David Malouf: Umišljeno življenje)
*
V času, ko se zdi, da živimo vse hitreje, in ko marsikdaj naletimo tudi na obljube o ozdravitvi ali preporodu, ki se zgodi tako rekoč čez noč, se moramo zavedati, da preporod oziroma pomlad ne nastopi iz danes na jutri. Pred njo je zima, dejanska ali metaforična. Če ste kdaj pozimi opazovali drevesa, ste morda opazili prav neverjetno sobivanje: ob zadnjih posušenih listih so na vejah tudi drobni, še trdno zaprti brstiči. Pozimi, ko se nam včasih zazdi, da se v naravi nič ne dogaja, se na drevesih srečujeta smrt in novo življenje. V jungovski analizi bomo pogosto ugotovili, da se tudi v nezavednem odvija več procesov hkrati: nekaj odmira in se poslavlja, nekaj pa šele nastaja in se rojeva.
Kadar ugotovimo, da so tudi naše notranje pokrajine pod ledom, kot je na začetku tega prispevka odkrival Maloufov Ovidij, je potrebno veliko ljubeče pozornosti in (samo)spraševanja, da se začnejo postopoma tajati. Če smo kot klienti v procesu jungovske analize, je dobro, da sta potrpežljiva tako klient kot njegov analitik oziroma psihoterapevt, saj lahko nepotrpežljivo približevanje zaledenelim, odcepljenim delom naše psihe deluje na klienta zelo nasilno in, če znova uporabim besede Maloufovega Ovidija, rani njegove najgloblje bistvo.
Obenem se je tudi dobro zavedati, da je zima čas, ko so naši potenciali še skriti in nevidni, zato nas včasih lahko preplavi obup, da se nič ne dogaja in smo obtičali na mestu, spomladi, ko se brstiči naposled le razprejo, pa nas lahko obide lažno upanje, da je najtežje že za nami. Je in ni, bi lahko rekli: mlado življenje, nove potenciale moramo zdaj začeti skrbno gojiti, če želimo, da bodo doživeli visoko poletje.
(©Breda Biščak. Celoten članek bo objavljen v marčevski številki Revije Anima.)
Sanje spremljajo človeka, že odkar se zaveda samega sebe. Jim kaže zaupati ali so sanje samo prazen ništrc? Švicarski psihiater in psihoanalitik Carl Gustav Jung je bil prepričan, da nudijo dragocen uvid v človeško psiho, zaradi česar je »raziskovanje sanj že samo po sebi življenjsko delo«.
Jungov pogled na nezavedno
Po Jungu je človeška psiha kompleksen sistem, sposoben samoregulacije. Psiho tvorita zavestni in nezavedni del, ki sta med seboj povezana. V praksi to pomeni, da kadar je neko naše zavestno prepričanje ali ravnanje preveč pristransko in omejeno, bodo sanje kot specifični izraz nezavednega poskušale vzpostaviti ravnovesje v naši psihi. Vsakič, ko si poskušamo sanje razložiti sami ali ob pomoči strokovnega tolmača, je zato smiselno, da se vprašamo, česa v svojem življenju ne vidimo, katere zavestne misli, prepričanja in vzorce obnašanja bi bilo smiselno premotriti in morebiti, ko jih bomo razumeli, spremeniti, kje so naše slepe pege in kako vplivajo na naše življenje.
Za sanje sta značilna metaforični jezik in dogajanje, ki marsikdaj ni v skladu z logiko vsakdanjega življenja. Naj se nam zaradi tega zdijo še tako bizarne in nadrealistične, so vedno smiselne. Njihovo sporočilo je največkrat povezano z nami samimi, se pravi s sanjavcem. Le redki med nami sanjajo preroške sanje, ki nakazujejo, kaj bi se znalo zgoditi v resničnem življenju. Pri večini od nas sanje govorijo o našem notranjem življenju, o stanju v našem nezavednem delu psihe. Sanje so torej samopodoba nezavednega, »selfie« nezavednega. Kako si z njimi pomagati, kaki jih razumeti in tolmačiti?
Nekaj praktičnih nasvetov za tolmačenje sanj
Vsi vemo, da so sanje silno begotne, izmuzljive; sanjske slike, vzdušje, vtisi, s katerimi se zbudimo, največkrat izpuhtijo že takoj, ko se zbudimo. Da bi se sanj bolje spominjali, si jih je smiselno posneti ali zapisati, takoj ko se zbudimo. Zraven si na kratko zapišemo ali omenimo tudi, kaj se nam je zgodilo prejšnji dan, saj so sanje običajno komentar dogajanja v našem realnem življenju v zadnjih dneh.
Nato si poskušajte predstavljati, da ste v gledališču, na odru pa se odvijajo vaše sanje. Vsak element ima svoj pomen: scenografija, liki, rekviziti, dogajanje. Pri vsakem elementu poskusite ugotoviti, kakšne asociacije vzbudi v vas: na kaj/koga vas spominja, ali vas spominja na kako realno pokrajino/osebo v vašem življenju ali v preteklosti, kakšna občutja vam zbuja. Bodite pozorni tudi na povezave oziroma razmerja med posameznimi elementi in med posameznimi sanjskimi slikami. Sanjskega dogajanja ne poskušajte razumeti le dobesedno, marveč simbolno, v prenesenem oziroma subjektivnem smislu. Zelo poenostavljeno: če sanjate gorečo hišo, se ne ustrašiti, da vam bo zgorel dom, marveč pomislite, kaj v vas samih bi se lahko vnelo, zagorelo, kateri vaš del je morda preveč strasten, vnetljiv.
Praktičen primer tolmačenja
Sanjavka, ki si je pred nedavnim kupila nov avtomobil, sanja, da se vozi v novem avtomobilu in ga slabo obvlada. Ustavi jo policaj, in čeprav mu pokaže vozniško in prometno dovoljenje, ji zastavlja zoprna vprašanja o nakupu avtomobila. Sanjavka ga pogleda in pomisli, kako je zafrustriran. Zunaj je sončen dan. Vsa tesnobna se zbudi.
Tolmač bi sanjavki lahko zastavil naslednja vprašanja: Kaj vam pomeni vaš avtomobil? Kako se novi avtomobil razlikuje od starega? Imate tudi v vsakdanjem življenju kdaj občutek, da se premikate naprej na drugačen, nov način, pa tega ne obvladate najbolje? Na katerih področjih se vam to dogaja? Vas policaj s svojim nezaupanjem, sumničenjem in vrtajočimi vprašanji spominja na koga v vašem vsakdanjem življenju ali se morda sami kdaj tako obnašate do sebe? Je mogoče, da je zafrustirani policaj del vas in da vas s svojim ravnanjem spravlja v tesnobno počutje, čeprav je – kot metaforično opozarjajo sanje – zunaj lep, sončen dan?
Vloga tolmača
Tudi ko že imamo izkušnje z analizo in tolmačenjem sanj, obstaja nevarnost, da bomo pri tolmačenju lastnih sanj pristranski, zlasti kadar si poskušamo razložiti sanje, ki bi jih najraje pozabili; sanje, v katerih nastopajo osebe, ki so nam zoprne; sanje, ki se pojavijo po dogodkih v resničnem življenju, ki so za nas pomembni. V takih trenutkih imamo ljudje tendenco, da smo še bolj pristranski kot sicer in si sanje razlagamo v skladu s svojimi željami, strahovi, potrebami, projekcijami.
Naloga tolmača/analitika je, da sanjavcu nudi varno okolje, v katerem skupaj raziskujeta sanjavčeve sanje in nezavedne psihične vsebine. V zgoraj navedenem primeru sanje sanjavki nastavljajo ogledalo in jo opozarjajo, da je zafrustrirani policaj najverjetneje del nje same. Ko se sanjavka tega zave, lahko začne v dialogu s tolmačem/analitikom (in seveda s samo sabo) odkrivati, kdaj se del nje prelevi v pretirano sumničavega policaja, ali takšno vedênje izvira iz njene preteklosti itn. Skupaj lahko raziščeta, kdaj novega načina funkcioniranja, ki ga je osvojila (nov avtomobil, za katerega ima vsa potrebna dovoljenja), še ne obvlada najbolje. Glede na to, da se je po sanjah zbudila tesnobna, je smiselno, da jo tolmač/analitik tudi ohrabri, naj vendar upošteva, da je v realnem življenju storila velik korak naprej: skozi življenje se zdaj vozi z novim avtomobilom.
Če povzamem: sanje kot specifični izraz nezavednega so odličen diagnostični pripomoček. Tako kot nam rentgenska slika pokaže, kje in kako so morebiti zlomljene naše kosti, tako nam sanje nakažejo, kaj se dogaja v naši notranjosti, kje so naše slepe pege in neodkriti potenciali. Ko svoje nezavedno ravnanje doumemo in osvetlimo, ga lažje spremenimo. Sanje so zelo hvaležen material v procesu jungovske analize, med katero lahko v daljšem obdobju spremljamo posameznika in njegovo notranje zorenje, ki mu je Jung pravil »individuacija«.
Če svoje sanje opazujemo več let, bomo najverjetneje ugotovili, da se nekatere vsebine (liki, predmeti, situacije, prostori itn.) resda ponavljajo, vendar se tudi spreminjajo, saj smo se medtem tudi sami spremenili. S tem ko sami zorimo, se spreminja tudi naš pogled na življenje in preteklost in lahko se zgodi, da bomo tudi določene sanje razumeli nekoliko drugače ali iz drugačnega zornega kota, kot smo jih ob prvem tolmačenju. Sanje so namreč večplastne in jih lahko tolmačimo na več ravneh, ključno pa je, da tolmač vedno upošteva sanjavčeve asociacije in življenjske razmere ter sanjavca ne posiljuje s svojimi pogledi in pomeni.
V članku sem nakazala osnovne smernice za tolmačenje sanj, ki so večinoma oblikovane na podlagi Jungovega pogleda na psiho in nezavedno ter praktičnih izkušenj, ki sem si jih pridobila med večletnim obiskovanjem delavnice o tolmačenju sanj, ki sta jo vodila pokojni dr. Ivan Nastović, srbski psihoterapevt in doktor psiholoških ved, in psihoterapevtka mag. Marija Nastović. Več o tolmačenju sanj si lahko preberete v Jungovih knjigah Sodobni človek išče dušo in Človek in njegovi simboli. Pri nas se s preučevanjem Junga in tolmačenjem sanj v okviru jungovske analize ukvarja Slovenska zveza za analitično psihologijo.
(Članek je bil objavljen v reviji Karma+ novembra 2017. ©Breda Biščak)